Kanjon Vražji prolaz – Zeleni vir

Ko so leta 1884 prvič omenili Vražji prolaz (Hudičev prehod), so zapisali, da je namenjen le najbolj pogumnim izletnikom. Danes pogum ni potreben, le strahu pred višino človek ne sme imeti, ko hodi po urejeni poti po kanjonu, ki je le tu in tam opremljena z jekleno vrvjo. Sprehod po strmem kanjonu je primeren za odrasle in otroke, ki znajo upoštevati pravila. Ozki kanjon ima urejeno pot, po najbolj strmem in ozkem predelu, kjer se širina kanjona zoži na vsega dva metra, pa peljejo tudi kovinske stopnice.

Posebna zanimivost rezervata je bogata gozdna vegetacija, ki prekriva celotno območje in zaradi katere je ta biser goranskega predela Primorsko-goranske županije poznan tudi zunaj meja Hrvaške.

Na blagajni obiskovalec kupi karto, ki stane 25 kun oziroma dobre tri evre. Iz te točke, kjer se združita potok Jasle iz Vražjega prolaza in Iševnica iz Zelenega vira, so mogoče tri smeri potepanja. Najdaljša je tri do štiri ure dolga krožna pot do mesta Skrad in nazaj.

Izhodiščna točka je planinska koča, ki se nahaja na 230 metrih nadmorske višine, ob njej pa se nahaja Munjara, manjša hidroelektrarna, ki jo je leta 1921 na potoku Zeleni vir zgradil gradbeni podjetnik Josip Lončarič. Kljub številnim preprekam je v Zelenem viru postavil drugo hidroelektrarno na Hrvaškem in prvo hidroelektrarno v Gorskem kotarju, ki je z električno energijo preskrbovala celotni Gorski kotar. Deluje še danes.

Mimo Munjare – tako hidroelektrarno okoliški prebivalci imenujejo še danes – pelje pot do Zelenega vira oziroma do izvira na višini 345 metrov nadmorske višine. Na enem mestu je vrsta posebnosti: od sedemdeset metrov visokega slapa Curak, ki ob suši pada v mavričnih kapljicah, spet drugič, po dežju, pa pada v mogočnem slapu. Voda dobesedno poleti v globino na robu masivnega skalovja, ki so ga sile narave oblikovale v zanimive plasti oziroma pasove, obenem pa je narava oblikovala lok, pod katerim se skriva jama, ki ima kakšnih trideset metrov visok portal. V njej je pravi Zeleni vir, jezero smaragdno zelene barve, ki je dalo ime območju. Ob visokih vodah preobilje vode buhti v velikih mehurjih, kot da bi voda vrela, sicer pa na predelu, kjer je izvir, vidimo manjše mehurčke. Čeprav je na izviru Zelenega vira videti neverjetne moči in igrivost narave.

Vražji prolaz, ki je dolg kakšnih 800 metrov,  je eden najlepših hrvaških kanjonov, »poln divje romantike«. Poznavalci pravijo, da je pomembno, ali to območje obiščemo po večjem dežju, ko je kanjon poln hitre, mogočne in glasne vode, ali pa med sušo, ko se po ozkem in strmem prehodu pretaka le malo planinskega potoka Jasle.

Po potki ali po stopnicah, ki so vsekane v živo steno in peljejo tik ob strmini, pridemo do kovinskih stopnic, pod katerimi se peni potok. Skozi to bučno stihijo – in kjer je kljub človekovemu posegu jasno, kako velika je moč narave – prispemo v razširjeni del kanjona, pod vhod v jamo Muževa hišica. Od tam se je možno odpraviti naprej, proti Skradu.