Loška stena

Loška stena nad dolino reke Kolpe v bližini Osilnice je prekrasen delček neokrnjene narave, kjer lahko doživimo marsikaj lepega. S stene, ki je visoka okoli 1000 metrov, se obiskovalcem odpira lep razgled na dolino Kolpe in okoliško hribovje. Najlažje pridemo na steno z zadnje strani iz smeri Borovca, ali pa po novi cesti iz Osilnice in na steno se bomo tako preko Firstovega repa spustili. Lahko pa se na steno tudi vzpnemo iz doline Kolpe. Loška stena je lepa v vseh letnih časih.

Pot na Loško steno velja za dokaj nevarno, zato sta previdnost in primerna oprema pohodnikov obvezni!

Preko kočevskih gozdov tja nad prepadne stene nad Kolpo, od katerih odmevajo le kriki krokarjev, ki jadrajo nad zračno globino. In ko res prideš tja, na skalni premec, na ladijski kljun z imenom Loška stena, si zares želiš leteti. Kajti druge možnosti sploh ni – razen povratka nazaj na Firstov rep. To je pot, ki pokaže vso mogočnost jelovih gozdov, tudi pot, ki privede na najvišji vrh nad Kolpo – Cerk v Borovški gori je namreč visok kar 1192 metrov. Pot večinoma sledi Borovški naravoslovni poti in Kočevski planinski poti (KPP). Nekaj delov pa je tudi neoznačenih.

Izhodišče je lovska koča Ravne v Borovški dolini, do katere pridemo skozi Kočevsko Reko in Borovec. Od koče gremo levo rahlo navzdol na travnik, kjer je na drevesu velika bela markacija s stilizirano narciso, ki je znak Borovške naravoslovne poti. Pot nadaljujemo naravnost v gozd, vzporedno z robom travnika. Naletimo na nekakšen gozdni kolovoz, po katerem kmalu pridemo do Kočevske planinske poti, ki pride z leve. Po njej krenemo desno preko dveh potokov – prvi je suh, drugi, nekoliko kasneje, pa rahlo žubori. Nadaljujemo po stezi in traktorskih vlakah navzgor, vse dokler se ne znajdemo na koncu gozdne ceste, na kateri je veliko obračališče. Smo že visoko na planoti Borovške gore. Po cesti gremo sto metrov, kjer je označeni odcep na Cerk. Sledimo markacijam po kolovozu proti jugovzhodu, po slabe pol ure nas ozka stezica med skalami požene levo v zadnjo strmino pod vrhom.

S Cerka se odpira razgled na samotni svet Kočevske Reke in Borovca, v daljavi so gozdovi Stojne nad Kočevjem, na zahodu pa med košatimi jelkami kuka Snežnik. Svet je samoten in tih. Z vrha se vrnemo na cesto in po njej rahlo navzdol skozi nekaj ovinkov in na križišču desno. Kmalu smo pri naslednjem križišču, kjer je kamniti obok – spomenik partizanski bolnišnici. Gremo levo po cesti (po petdesetih metrih je desno odcep KPP) v rahlem vzponu vse do njenega konca (ostanki peskokopa) in potem levo po kolovozu skoraj vodoravno – dokler pred nami ne zazija globina. Prispemo na Firstovem repu, pod nami je ena od dveh vzporednih sotesk, ki se obe imenujeta Sušica. Po stezici se ob robu stene spuščamo navzdol, kjer je malo nižje vpisna skrinjica. Tam je tudi konec markacij.

Izkušeni pohodniki lahko nadaljujejo večinoma navzdol po slabi, a vztrajni stezici med razmetanimi skalami in drevjem, ki postaja vse nižje. Počasi se tudi z desne približuje rob stene in že hodimo po ozkem slemenu. Na obe strani, posebej na desno, padajo visoke, celo previsne stene. In ko zazija prepad še pred nami, smo na premcu mogočne kamnite ladje. Smo na skrajni robni točki Loške stene, na višini 875 metrov, šeststo metrov nad dolino. Kraj zahteva skrajno previdnost, nekatere skale se komaj držijo nad prepadom (ne hodite povsem na rob!), vse pa je tako bleščeče belo, da na plan ob toplem vremenu privabi tudi kače. Še dodatna previdnost nikakor ni odveč.

Zdaj se moramo vzpeti skoraj dvesto višinskih metrov nazaj do ceste in po njej skoraj do križišča, kjer smo prej »pustili« odcep. Tam se ob markacijah zaženemo strmo levo v pobočja Moža, katerega vrh obidemo, dokler se vse malo ne položi in obrne rahlo desno navzdol. Pred nami na  levi se spet zasveti rob stene, do katerega nas loči le nekaj korakov skozi gozd – in vredno se je potruditi. Na bližino sten nas na tej poti sicer opozorijo kriki krokarjev.

Stopimo nazaj na pot in se spuščamo navzdol do ostrega zavoja v levo. Osilnica je zdaj že prav blizu, desno je videti Strmo reber. Pod nami pa so izjemno zanimive skalne police, poraščene z drevjem, vse ostalo pa je vertikala.

Levo po kolovozu nadaljujemo do razcepa in za markacijami naprej – pazimo na nekoliko slabo označeno bližnjico. Po njej in nato po kolovozu navzdol na cesto, po njej in pri prvem razcepu levo do glavne ceste, ki  povezuje Borovec z Osilnico.


8 junija, 2021  -  Ogled znamenitosti