Jame Bilpa ležijo na meji med občino Kostel in občino Kočevje. Nad jamami se dviga Bilpska steno, ki jo je Valvasor poimenoval stena odmevov. V njej je narava izoblikovala različne človeške, živalske in vraževerne like. Bilpo sestavljajo štiri jame, zadnja pa je bila odkrita šele leta 1983. Vhod v jame je v steni okoli 30 metrov nad cesto, širok je 8, visok pa 6 metrov. Takoj za vhodom v jame se nahaja dolga dvorana, ki je precej zasigana, v njej pa se nahajajo različne kapniške tvorbe. Na tem delu so arheologi našli več predmetov, ki dokazujejo, da je bilo to območje naseljeno že v davni preteklosti.
Na vhodnem delu se opazijo sledovi močnih vodnih tokov, notranjost je mlajšega izvora, saj je veliko delov, kjer je jama lepo zasigana. V notranjosti se nahaja snežno bela stena, nad katero sta 60 metrov visok kamin in bela siga, ki se pod nogami »preliva« v majhnih slapovih. Vidni so tudi ostanki nekoč delujočih ponvic. V notranjosti so svoj dom našli številni prebivalci podzemlja, od kolonije velikih podkovnjakov, jamskih kobilic, metuljev in pajkov pa do jamskih mokric.
Pod 80 m visoko steno se nahaja 6 metrov globoko jezerce, kjer izvira reka Rinža, ki je glavna reka Kočevskega polja in je značilna kraška ponikalnica. Pod Kočevjem ponikne v požiralnike v strugi in teče podzemno v 11,5 km oddaljen izvir Bilpa.
Kovačija Bilpa, imenovana tudi kovačija Verderber, imenovana po lastnikih, leži na meji nekdanjih gospostev Kostela in Poljan. Do danes se je ohranil star način izdelovanja kovanih izdelkov, kar si lahko obiskovalci kovačije tudi ogledajo. To je kovačija, ki deluje še iz Avstro-ogrskih časov. To je edino vodno kolo v dolini Kolpe. Kovačija je živa se sedaj. Lastnik g. Rudi je zdaj res že čez osemdeseta leta in ne zmore več toliko kot včasih, ko je redno delal na kovačiji in nadaljeval s tradicijo po očetu. Kovaški izdelki Verderberjeve kovačije so bili poznani daleč naokoli. Izdelovali so sekire, motike in podobno. Zadnje časa demonstrira le še za obiskovalce in jim pokaže delovanje kovačije. Izdelki nastajajo pod kladivom, norcem mu rečejo domačiji. Kladivo tolče z neverjetno močjo, pod katero spretni kovač oblikuje železo.
Legenda o vragu v Bilpi
Bilpa je vas ob Kolpi. Nad vasjo je pečina, pod pečino pa v skali vražja stopinja. Belokrajinci pripovedujejo, da je bival nekoč v Bilpi krojaček Matej, ki je imel polno kajžo lačne dece. Kadar je lakota najhuje pritisnila, je šivavec, objet od vsega hudega, zaklel: »Vrag vzemi lakoto in deco!«. Komaj je to izrekel, že je izpod pečine prikopitljal v bajto sam vrag. »Zval si me, evo me!« je zarezgetal in mežikal z zelenimi očmi v začudenega krojačka. »Kdo si? Vrag te dal. ..« je krojač zdaj v bojazni zajcljal. »Če si božji — pomagaj! Če pa si vražji — od tod se odhlemaj! Letina je bila neveljava, moja deca je gladna, nikogar pa ni, ki bi mi brageše ali robačo prinesel v delo. Zlahka bi mu oboje ukrojil, za prgišče brašna bi obleko mu sešil!« »Hm,« je zagodrnjal vrag. »Zares ti gre trda. Vem, gladu ne moreš nagnati iz bajte ne zlepa ne zgrda. Ampak če meni sešiješ brageše in robačo, ti bom prinesel toliko moke, da je bo dovolj za vse otroke.« »Nič lažjega ko to,« je dejal šivavec. »Ne vem, če bo res tako,« se je namuznil vrag. »Obleko močno mi sešij, da jo bom nosil vse dotlej, dokler bos ti živel v bajti tej.« »Nič lažjega ko to,« je ponovil šivavec. »Ko bo Kolpa prvič narasla, pridi po obljubljeno.«
Še tisto noč se je vlila ploha in Kolpa je preplavila bregove. Sredi noči je vrag prišepal v krojačkovo bajto. Na grbi je imel veliko vrečo moke. Postavil jo je sredi izbe na tla in zastokal: »Tukaj imaš brašno. Za sedem let ga bo tebi in tvoji deci dovolj!« Potem je pričel siliti v šivavca, naj mu da brageše in robačo. Matej pa, ne bodi len, odpre mentrgo, odveže vrečo in vsiplje moko vanjo. S prazno vrečo v roki se postavi pred vraga in reče: »Ohej, blago je vražje močno! Kar iz le-te vreče ti bom brageše in robačo sešil. Najprej seveda hlače. Le stopi v bisago, da ti ukrojim dopetače. Umerim višino, urežem korak, pa bodo iz vreče brageše, da se boš v njih postavil ko sam vrag!«
Vrag je bil budalo, pa je skočil v vrečo. Krojaček pa, ki ni bil od muh, je potegnil vragu vrečo čez glavo in jo zavezal nad njegovimi rogmi. Zdaj je imel živega vraga ujetega v bisagi. Brž je iz brašna spekel gladni deci kruh, potlej so siti Bilparci pod zoro pograbili vrečo z ujetim vragom, jo zanesli na pečino in zazidali v duplino. Toda vrag je vrag! Vražja je njegova moč! Komaj je bila duplina zazidana, se je izmotal iz vreče, se zaletel v skalo in jo na celem prevrtal. Še danes je tamkaj globoka luknja. Pograbil je velikanski kamen in ga s peklensko močjo zalučal proti šivavčvi bajti. Ker pa bajte ni zadel in je kamen zgrmel preko Kolpe, se je razjadil in skočil s pečine na tla. Toda priletel je na skalnata tla s takšno močjo, da se je do gležnjev udrl v živo skalo.
Tisti čas je v bližnjih Lazah podružnični mežnar zazvonil dan. Vragu je pošla peklenska moč, zato se ni mogel premakniti nikamor. Pričel je vpiti na pomaganje. Pritekel je krojaček Matej s sito deco. Ko so videli kako in kaj, so se vrnili po krepelca, potlej pa premahali vraga, da so ga zmrvili v smrdljive dlake. Tako je šel vrag v krpeli, ki jih je odplavila Kolpa …Šivavčev vnuk je še danes v Bilpi. Ob Kolpi si je postavil kovačijo, radovednežem pa razkazuje vražjo luknjo na pečini in vražjo stopinjo na skalini.