Cerkev Svetega Egidija

V Osilniški dolini se je iz preteklosti ohranilo sedem cerkva in vsaka je nekaj posebnega. Najstarejša cerkev je cerkev Svetega Egidija v Ribjeku, katere glavni oltar nosi letnico 1681.

Cerkev je bila zgrajena na prelomu 16. v 17. stoletje v poznorenesančnem slogu. Ker je bila gradnja postopna, je notranja oprema večinoma baročna. Glavni oltar je bil postavljen v času izgradnje cerkve, stranska oltarja pa sta bila zgrajena kasneje, leta 1697. zunanjost cerkve je bogato okrašena s šivanimi robovi, poslikanimi okenskimi špaletami, posvetilnimi križi in ostanki fresk. V celoti ohranjena pozno renesančna arhitektura je obogatena z zelo kakovostno zgodnje-baročno opremo, kot so baročni oltarji, prižnica in poslikan kasetirani leseni strop v cerkveni ladji. Cerkev krasi tudi zvonik na preslico, ki je pokrit s strehi s skodlami in je precej nenavaden za te kraje.

Poleg cerkve se nahaja tudi pokopališče. Kot zanimivost, cerkev stoji na črti, ki povezuje okamenelega Moža pod Loško steno in Mater božjo na Sveti gori. Cerkev s svojim zavetnikom Svetim Egidijem opominja na strah, trepet in grožnje tedanje dobe (turška nevarnost, ljudske pripovedi o okamenelem Možu – lovcu in njegovi družini, ki se je na praznik Matere božje odpravil na lov …).

Ogled traja približno 15 minut in stane 1 € na osebo.

Legenda o Možu in Babi 

Človek, ki je tu doma ali pa pride sem kot turist, se zastrmi v mogočno in veličastno Loško steno, ki se kot izrastek Knezovega repa vzpne nad Ložcem. Domačini vam bodo veliko povedali o posameznih delih stene (na primer Ura), največ pa seveda o Možu. O njem je nastala naslednja pripoved.

Nekoč je živela v Ribjeku družina: mož, žena in trije otroci. Mož je bil strasten lovec, ki je velikokrat hodil na lov. Žena je bila doma, skrbela je za družino, dom in malo kmetijo. Tako je šel mož nekega dne, bila je nedelja, velik praznik, zgodaj zjutraj na lov. Oprezal, zalezoval in čakal je na divjad že precej časa. Povzpel se je že visoko v steno, vendar ni nič zasledil, kaj šele ustrelil. Kakor da ni pravi dan za lov, kakor da se je nekaj zarotilo proti njemu. Nobene živali ni na spregled, vse se je nekam poskrilo. Nestrpen je postajal in jeza v njem je bila vse večja. Kako naj pride domov brez plena? To bi bila prevelika sramota zanj. Dopoldan se že izteka, sonce je visoko, on pa še ni niti enkrat ustrelil!

Medtem je žena, ki je zjutraj doma vse pospravita in poskrbela za otroke, že hitela po grebenu nad Ribjekom in nesla možu hrano, da ne bo lačen. Tudi večja otroka sta se naveličala samote in krenila za materjo. Le najmanjši je ostal v zibki. V tihoti in lepoti, ki je zavladala v dolini, se je čutila prazničnost dneva, ko so šli drugi ljudje na romanje. Le naša družina se ni zmenila za to. Sonce je bilo najvišje na nebu, ura v steni je kazala poldan in tedaj je zazvonil zvon na Sveti Gori. Daleč se sliši znani zven sveto-gorskega zvona, vse tja do našega lovca, ki ni mogel več premagovati jeze. Ko je zaslišal zvon cerkve Matere božje Sveto-gorske, je prijel puško in pomeril na Sveto Goro ter ustrelil. Prvič in zadnjič tistega dne. Zakaj v hipu je okamnel on, njegova zvesta žena, ki mu je nesla hrano, in otroka, ki sta želela biti s starši. Božja kazen za človeške pregrehe in napuh, pravi ljudska modrost. Da je bilo zares tako, nam nemo pričajo kamniti stebri – igle, ki so se ohranili do današnjih dni.

Mož je na polici pod vrhom Loške stene. Postal je eden od simbolov doline. Na sredi grebena, ki se začenja nad Ribjekom, je sredi borovega gozdička žena (ljudsko Baba) in spodaj otroka. Le dojenček v zibki se je rešil pogube. Če gremo po cesti od Starih malnov proti Ribjeku, se pred nami odpre čudovit pogled na Loško steno z Možem, ki nas vsa prevzame. Z malo domišljije bo pred nami zaživela legenda o Možu.


8 junija, 2021  -  Ogled znamenitosti